V sredo, 10. 9. 2025, smo se učenci od 6. do 9. razreda v spremstvu učiteljev odpravili na šolsko ekskurzijo.
Že na začetku dneva nas je presenetila poslikava avtobusa, s katerim smo se odpeljali na pot: »Peljali se bomo z istim busom, kot se vozijo fuzbalerji ND Primorje! Wau!«
Po manj kot uri vožnje smo se že prvič ustavili – pa ne za to, da bi si ogledali kakšno zanimivost, zaustavili so nas prometni zastoji na avtocesti. V spremstvu dežnih kapljic smo nato le prispeli v Šempeter v Savinjski dolini, kjer smo si ogledali rimsko pokopališče, učeno rečeno nekropolo. Z vodičem smo se sprehodil po parku in prisluhnili njegovim razlagam, kdaj so odkrili te spomenike, komu so bili namenjeni, iz katerega materiala so in še in še novih podatkov smo (pre)slišali. Končno je napočil čas za malico, ki pa smo jo morali zelo na hitro spraviti vase, saj se nam je mudilo proti naslednji točki naše ekskurzije – Ptujski Gori.
Na Ptujski Gori, za katero smo ugotovili, da sploh ni gora, temveč le nizek griček, nas je najprej pozdravila prijazna črno bela muca, za katero nam je menih kasneje povedal, da je od vseh in hkrati od nikogar in da se ji tu dobro godi. Potem smo tiho vstopili v prečudovito baziliko. Posedli smo se v klopi in poslušali meniha iz reda minoritov, da nam je predstavil to cerkveno zgradbo. Očarali so nas barvni vitraži, veličastna podoba Marije s plaščem, pozlačena prižnica … Ko smo izstopili iz cerkve, pa so nekateri izmed nas opazili, da je njihove nahrbtnike dodobra namočil dež, ki pa k sreči ni premočil »dobrot« v nahrbtnikih. »Na hitrco« smo si ogledali še sramotilni steber – pranger, ki stoji na trgu, in jo »pičili« naravnost na (in ne v! 😊) Ptuj.
Na žalost si uličic ptujskega mesta zaradi dežja nismo ogledali, smo si pa zato ogledali veličasten, 1000 let star Ptujski grad. Na gradu se nam je pridružila vodnica Sandra, ki nas je s pristnim štajerskim naglasom popeljala skozi grajske prostore, kjer smo lahko videli marsikaj: razne portrete in druge slike, postelje, mize, dvorna oblačila, nočne posode, lestence, starodavna in manj starodavna glasbila, orožje, tradicionalne pustne maske – kurente in še marsikaj drugega. Zelo všeč nam je bilo, ko sta nam učiteljica Anja in Tristan zaigrala na sto let star klavir in ko smo lahko v rokah držali repliko 7-kilogramskega viteškega meča. Ugotovili smo, da ni bilo lahko biti vitez.
Po vsem tem je napočil čas za odhod domov. Povratno vožnjo smo si krajšali s klepetanjem, poslušanjem »muzike«, tu pa tam, ko učitelji niso bili »na preži«, pa smo si privoščili še kakšno manjšo lumparijo (npr. lumparija klik klik), več pa ne izdamo.😊
učenci predmetne stopnje
